STARŠI GOVOREČE OGLEDALO: PET NAČINOV KAKO KREPITI POZITIVNO SAMOPODOBO
Dragi starši,
začela bom z anekdoto o dečku, ki je postal eden največjih izumiteljev vseh časov. Verjamem, da boste začutili njen pomen.
IZUMITELJSKI GENIJ, PRENEUMEN ZA ŠOLO
Nekega dne je prišel Thomas domov iz šole in izročil mami pismo: »Učiteljica mi je dala to pismo rekoč da je namenjeno le tebi.«
Zanimalo ga je, kaj piše. Ko mu je mama brala pismo, je imela solzne oči:
»Vaš sin je genij. Naša šola mu daje premalo znanja, saj nima za njegovo genialnost tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko poučevali. Predlagamo, da ga učite sami doma.«
In natanko to je počela. V svoji ljubezni je čutila, da je njen fantek nekaj posebnega. Ker je bila učiteljica (oče je bil poslovnež), je stregla njegovi radovednosti in vedoželjnosti in odpirala vrata njegovi ustvarjalni nuji. Našla je njegova močna področja in jih spodbujala.
Temu fantu je bilo ime Thomas Edison.
Edison je postal eden izmed največjih izumiteljev vseh časov in je še zdaj nedosegljiva legenda z več kot tisoč patenti. Njegovi izumi in izboljšave so močno vplivali na kakovost življenja v modernem industrializiranem svetu. Med njegove izume sodijo fonograf, predhodnik gramofona, filmska kamera in žarnica, ki jo uporabljamo še danes.
Nekega dne je pregledoval družinske papirje in naletel na pismo, ki ga je takrat njegova učiteljica napisala za mamo. Pisalo je:
»Vaš sin je duševno zaostal. Ne more več obiskovati naše šole, zato je izključen.«
Ko je Edison to prebral, so ga preplavila čustva in se je zjokal. Nato je na pismo pripisal:
»Thomas Edison je bil duševno zaostal otrok, čigar mama ga je spremenila v genija stoletja.«
Verjamem, da ste začutili globoko sporočilo te zgodbe …
Deček iz anekdote je bil po strokovnih spoznanjih »otrok s posebnimi potrebami«, toda te potrebe – kakor se je kmalu izkazalo – so bile »potrebe« genija.
1.KORAK – BREZPOGOJNA LJUBEZEN
NAJ OTROCI OB NAS ZAČUTIJO SVOJO DRAGOCENOST
Vzgajajmo otroke, ki bodo srečni in zadovoljni s seboj. Naj otroci ob nas začutijo svojo dragocenost. Samo tako bodo lahko razvili vse svoje potenciale in izbrusili diamant, ki se skriva v njih. Le tako bo lahko zasijali v vsej svoji veličastni lepoti.
Temelj brezpogojne ljubezni je starševska sposobnost sprejemati otroka takšnega, kot je, saj ni odvisna od njegovega lepega vedenja ali uspešnosti na tem ali onem področju.
Pomembno je, da naši otroci vedo, da jim stojimo ob strani in jih podpiramo, da se lahko v toplem objemu naše ljubezni počutijo varni in sprejeti.
NAŠE BESEDE IMAJO NEVERJETNO MOČ
Ali si predstavljate, kaj bi se zgodilo s Thomasom Edisonom, če bi mu mama prebrala, kar je dejansko pisalo na listu?
Še posebej so dragocene besede, ki jih starši vsak dan namenjamo otrokom, saj prispevajo k njihovi rasti, dojemanju samega sebe, krepitvi njihove samopodobe, vzpostavitvi ljubečega odnosa do sebe in drugih, veri vase in v ostale.
NAŠE BESEDE POSTANEJO OTROKOV NOTRANJI GLAS
Otroci naše besede jemljejo resno, doživljajo jih zelo intenzivno, jih ponotranjijo in začnejo vanje verjeti do take mere, da sčasoma postanejo njihov notranji glas. Uporabljajte besede, k i otroke opolnomočijo. Bodite vir moči in spodbude.
2.KORAK – DOVOLIMO OTROKU ČUTITI VSA ČUSTVA:
PRIJETNA IN NEPRIJETNA
BODIMO VAREN PRISTAN
Ko otroke preplavijo neprijetna čustva, potrebujejo našo bližino, razumevanje, podporo, pomoč … ne pa pridig, oštevanja ali celo kaznovanja. Takrat namenimo več pozornosti njihovim občutkom, kot pa njihovemu obnašanju.
Če razmišljamo o tem, kako se otrok slabo obnaša, potem bomo razmišljali, kako ga kaznovati. Če razmišljamo o tem, kako se trudi premagovati težave, potem bomo razmišljali, kako mu pomagati.
Otrok potrebuje odraslega, ki je varen pristan, ne pa nova nevihta na obzorju.
VSA ČUSTVA SO DEL ŽIVLJENJA
Čustva so del življenja in vplivajo na vsa področja človekovega življenja: na vedenje, zdravje, učenje in medsebojne odnose. Zato je še kako pomembno, da je otrok čustveno spreten. Temelji se zgradijo v otroštvu. Pomembno je, da otrok prepozna neskončne odtenke čustev, tako prijetnih kot neprijetnih, se nauči jih prepoznati, jih poimenovati in z njimi pravilno ravnati.
POMAGAJMO RAZVITI ZAVEDANJE SAMEGA SEBE
Prvi korak je ta, da otroku pomagamo razviti zavedanje samega sebe. Ko se otrok zaveda sebe, se nauči biti pozoren na svoje notranje čustveno stanje. Nauči se prepoznati svoja čustva in posledično čustva drugih, jih poimenovati, razumeti, izraziti, se nanje ustrezno odzvati in z njimi pravilno ravnati. Brez zavedanja sebe lahko otroka čustva tako močno preplavijo, da se v njih utopi in izgubi.
OTROK SE UČI OD NAŠIH ODZIVOV
Kot pri vsem drugem smo tudi pri izražanju čustev prvi zgled starši. Kako naj se otrok nauči sprejeti in izražati jezo, če sami kričimo in besnimo ob vsaki malenkosti, ki nas vrže iz tira? Kako naj otrok začuti in izrazi žalost, če se sami ob tem občutku zapremo vase in ne govorimo z nikomer? S svojim obnašanjem bomo otroku predali dragoceno izkušnjo. Zavedajmo se, da ne glede na to, kaj poskušamo otroka naučiti z besedami, veliko več štejejo naša dejanja, ton našega glasu, občutki, ki jih oddajamo, vzdušje, ki ga ustvarjamo.
3.KORAK – IZOGIBAJMO SE ETIKET
NE SAMO STARŠEVSTVO, TUDI OTROŠTVO JE NAPORNO
Pogostoma se osredotočamo na to, kako naporno in zahtevno zna biti starševstvo. Če se odraslim zdi starševstvo naporno, samo pomislimo, kako se počutijo otroci. Tudi zanje je otroštvo naporno. Odrasli, z vsemi našimi izkušnjami vred, včasih težko upravljamo z močnimi/neprijetnimi čustvi, kot so jeza, strah, sram, razočaranje, žalost. Težko prenesemo ves “stres” in počutimo se nemočni.
Za otroke je to še bolj zahtevno, ker njihovi možgani so še neizoblikovani/nerazviti in nimajo dovolj izkušenj. Glavno besedo imajo njihovi čustveni možgani.
Vse to se učijo prav iz odnosa s starši. V tem odnosu pridobivajo dragocene drobce informacij o sebi. Otroci v “težkih” trenutkih ne potrebujejo etiket, da so težavni, naporni, zahtevni, podivjani, neolikani … Namesto jeze, grajanja in kaznovanja potrebujejo sočutje, prijaznost, tolažbo in sprejemanje.
STARŠI SMO GOVOREČE OGLEDALO
Pomembno je, da ozavestimo neverjetno moč svojih besed in uporabljamo take, ki otrokom dajejo moč, jih spodbujajo in motivirajo, ne pa obratno. Dejstvo, da se nekaterih besed spominjamo tudi kot odrasli, dosti pove o njihovem močnem delovanju v otroštvu, ko so bile izgovorjene.
Naše besede se zelo hitro zasidrajo v otrokovo podzavest. Zato se raje izogibajmo negativnim etiketam. Vzdevki kot so »Nesposobnež!«, »Lenuh!«, »Neroda!«, »Bedak!« zmanjšujejo samospoštovanje, ki ga potrebuje vsak otrok. Kajti te besede otroci jemljejo resno, doživljajo jih zelo intenzivno, jih ponotranjijo in začnejo vanje verjeti do take mere, da sčasoma postanejo njihov notranji glas. Namesto tega jih raje opozorimo na vedenje, ki ga je treba izboljšati.
OVREDNOTIMO OTROKOVO LEPO OBNAŠANJE
Samo pomislimo, kolikokrat odreagiramo na pozitivno in koliko krat na negativno obnašanje svojega otroka. Pohvale otrokove osebnosti so ključna sestavina za razvoj otrokove pozitivne samopodobe in zaupanja vase. To so pohvale kot npr.: »Ti si prijazen, spoštljiv, radodaren, redoljuben, odgovoren …« Teh pohval ni nikoli preveč. Nikoli se ne bomo obrnili nazaj in si rekli : »Ah, prevečkrat sem pohvalila svojega otroka…«
4.KORAK – ČIGAV JE STRAH PRED NAPAKAMI?
SPREMENIMO SVOJ POGLED NA NAPAKE
Strah pred napakami, pred kritiko, pred mnenjem okolice in pred tem, da ne bi bili najboljši, tako nas kot otroke veliko krat ohromi. Vendar … Povsem naravno je, da delamo napake. Iz napak se učimo, napredujemo, rastemo in se razvijamo.
Pomembno je, da tudi mi, kot starši, spremenimo svoj pogled na napake. Zavedajmo se svojega odziva na otrokove napake. Kako odreagiramo?
Pomagajmo otroku razumeti, da so napake del procesa učenja, dela, poti do cilja, uspeha.
Napake se lahko pojavijo, če opravljamo naloge, rešujemo probleme, se lotimo izzivov, vadimo, delamo, razmišljamo, pišemo, računamo, govorimo, se učimo… Napak ni, če smo neaktivni, ne delamo, smo samo opazovalci, prepuščamo delo drugim.
POUDARIMO POMEN TRUDA, KI GA OTROK VLAGA V DELO
Pomagajmo otroku, da svoj fokus usmeri na trud in proces dela namesto zgolj na doseganje končnega rezultata. Pot je veliko bolj pomembna od samega cilja.
Ko otrok ne zna, kako naprej, pomagajmo mu, da fokus preusmeri na iskanje rešitev.
5.KORAK – OTROCI POSTANEJO TO, KAR ŽIVIJO
OTROCI NAS VES ČAS OPAZUJEJO IN SE OD NAS UČIJO
Naši otroci nas že od prvega dne dalje opazujejo, kako se vedemo, kako se pogovarjamo, si pomagamo, se objemamo, se jezimo, rešujemo težave … Tako pridobivajo dragoceno znanje, na podlagi katerega bodo nekega dne tudi sami ustvarjali svoje odnose in življenje. Postavimo si vprašanje: »Kakšen zgled jim dajemo?« Kajti, kot je rekel Abraham Lincoln: »Samo en način je, kako vzgojiti otroka tako, da bo krenil po pravi poti. In sicer, da tudi sami hodite po tej poti.«
Če otroci doživljajo grajanje, se naučijo obsojati.
Če otroci doživljajo sovražnost, se naučijo nasilnosti.
Če otroci doživljajo strah, se naučijo biti zaskrbljeni.
Če otroci doživljajo pomilovanje, se naučijo smiliti sami sebi.
Če otroci doživljajo zasmehovanje, postanejo zaprti vase.
Če otroci doživljajo ljubosumje, se naučijo zavisti.
Če otroci doživljajo sramoto, se naučijo prevzemati krivdo.
Če otroci doživljajo spodbudo, se naučijo samozavesti.
Če otroci doživljajo strpnost, se naučijo potrpežljivosti.
Če otroci doživljajo pohvalo, se naučijo ceniti sebe in druge.
Če otroci doživljajo sprejemanje, se naučijo ljubiti.
Če otroci doživljajo odobravanje, se naučijo imeti radi sebe.
Če otroci doživljajo priznanje, se naučijo zastavljati cilje.
Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi, se naučijo velikodušnosti.
Če otroci doživljajo iskrenost, se naučijo resnicoljubnosti.
Če otroci doživljajo poštenost, se naučijo biti pravični.
Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost, se naučijo spoštovanja.
Če se otroci počutijo varne, se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe.
Če otroci doživljajo prijateljstvo, se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.
Dorothy L. Nolte.