UČENJE NA PAMET JE NEUČINKOVITO IN DOLGOČASNO.

ŠOLA VEČINOMA SPODBUJA DELOVANJE LEVE MOŽGANSKE POLOVICE, NA DESNO PA POZABLJA.

DA BI BILO UČENJE USPEŠNO, MORAMO POVEZATI OBE MOŽGANSKI POLOVICI.

KAKO?

PRVI KORAK JE TA, DA V UČENJE VKLJUČIMO ČUTE

IN

SPOZNAMO SVOJ UČNI STIL

Kaj je učenje? 

Učenje se zgodi, ko v naše telo vstopijo informacije iz okolja, naši možgani pa jih povežejo s predhodnim znanjem in ustvarijo novo znanje, nove sposobnosti oz. z novimi informacijami izboljšajo prejšnje.Te informacije zaznavamo s čutili: očmi, ušesi, usti, kožo in nosom.

Kot dojenček človek za raziskovanje sveta poleg oči, ušes in dlani zelo dejavno uporablja tudi okus in voh – dotika se predmetov okoli sebe, jih vonja in okuša z usti. Kasneje, v šoli, prevladajo predvsem trije viri informacij: vidni, slušni in taktilni. Opazujemo slike, risbe in predmete; poslušamo razlago učitelja in preizkušamo postopke v praksi.

 

Čuti in učenje

Informacije iz okolja sprejemamo preko čutov – vida, sluha ter taktilnih čutnih organov. Čute uporabljamo na eni strani zato, da zaznavamo zunanji svet, na drugi strani pa takrat, ko si izkušnjo predstavljamo v svojih mislih, ko razmišljamo. Načine, kako informacije sprejemamo in kako jih shranjujemo in prikličemo, imenujemo zaznavni sistemi. Glede na tri osnovne čute – vidnega, slušnega in taktilnega – delimo zaznavne sisteme ravno tako na vidnega (vizualnega), slušnega (avditivnega) in taktilnega (kinestetičnega).

Čute uporabljamo ves čas, enemu ali dvema pa dajemo prednost, pač glede na situacijo, v kateri smo. Tudi pri učenju vsak posameznik uporablja en zaznavni sistem pogosteje od drugega. Nekateri zaznamo in si zapomnimo več slišanih informacij, drugi več videnih, tretji pa si najbolj zapomnijo stvari, ki od njih zahtevajo aktivno vpletenost oz. gibanje. Če se zavedamo, kateri je naš prednostni zaznavni sistem (torej tisti, ki ga pri učenju uporabljamo pogosteje), lahko dodatno vplivamo nanj in si informacije trajneje vtisnemo v spomin.

 

KAJ JE UČNI STIL

Vsak ima svoj način učenja, ki mu najbolj odgovarja. Imenujemo ga učni stil. Učni stil označuje posebnosti posameznika v tem, kako informacije sprejema, predeluje, ureja in  ohranja. Pomembno je poznati in razumeti vse učne stile, ker bomo ustvarili boljše pogoje za učenje.

 

UČNI STIL =

MODALITETA +

(kako najlažje zaznavam podatke)

PREVLADUJOČA MOŽGANSKA HEMISFERA

(kako urejamo in predelujemo podatke)

 

METODE IN TEHNIKE UČENJA GLEDE NA UČNI STIL

Pri učenju ni pomembno samo to, da se učimo, pomembno je tudi to, da vemo, kako se lahko neko snov najlažje naučimo. Zato je pomembno, da se zavedamo svojega učnega stila in tako poiščemo metode in tehnike učenja, ki so najbližje našemu stilu spoznavanja.

VA(R)K UČNI STILI

VAK je kratica za učne stile/tipe, ki jih je s svojimi sodelavci oblikoval Walter Burke Barbe. Črke označujejo vizualni ali vidni, avditivni ali slušni ter kinestetični ali gibalni učni stil.

V literaturi poleg kratice VAK zasledimo tudi kratico VARK in s tem delitev učnih stilov na:

V – visual/vidne,

A – auditory/slušne,

R – reading/bralne in

K – kinesthetic/gibalne, saj nekateri menijo, da bralni učni stil ne sodi k vidnemu učnemu stilu, čeprav je pri obeh dominantno isto čutilo – oko.

Poleg tega so strokovnjaki, ki so raziskovali ta model učnih stilov, mnenja, da se posameznikov učni stil lahko spreminja glede na situacijo. Tako lahko učenec pri matematiki uporablja vidni učni stil, pri tujem jeziku pa slušni.

VRSTE UČNIH STILOV

Vizualni ljudje se lažje učijo s pomočjo vida, pri avditivnih prevladuje sluh, pri kinestetičnih pa gib in tip. Pri tem je treba poudariti, da ima vsak učenec svojo kombinacijo zgoraj navedenih stilov, eden pa je prevladujoč.

 

Tako glede na zaznavni stil ločimo tri učne tipe:

 

  1. vidni ali vizualni tip: gledamo in vidimo;
    2. slušni ali avditivni tip: poslušamo in slišimo; 
    3. gibalni ali kinestetični tip: zaznavamo s celim telesom in občutimo.

 

Vsekakor največ pridobimo, če v učenje vključimo vse čute. Tako da nam ostane v spominu

 

20 % tega kar preberemo

30 % tega kar slišimo

40 % tega kar vidimo

50 % tega kar povemo

60% tega kar storimo

 

IN

 

90 % tega kar vidimo, slišimo, storimo

ZAKAJ JE POMEMBNO, DA ODKRIJEMO SVOJ UČNI STIL?

Če bomo poznali otrokov učni stil, mu bomo lažje pomagali skozi učni proces. Učenje bo postalo prijetnejše, predvsem pa bolj učinkovito.

Zato je učenje je potrebno prilagoditi tipu učenca, ki prevladuje pri našem otroku.

Poleg tega je poznavanje otrokovega učnega tipa pomembno tudi zato, ker lahko izboljsa medosebne odnose (starši-otroci).

Skratka, ko se zavemo, kako zaznavamo in predelujemo podatke, lahko učenje in medsebojno sporazumevanje poenostavimo in izboljsamo tako, da delamo na sebi primeren način.

ZNAČILNOSTI LJUDI Z RAZLIČNIMI STILI ZAZNAVANJA

VAJA:
Oglejmo si nekaj tipičnih lastnosti, ki veljajo za posamezen zaznavni stil.
Odkljukajte lastnosti, ki si jih pripisujete.
Ob koncu gradiva boste primerjali število lastnosti in si določili svoj učni stil.

VIZUALNI ALI VIDNI UČNI TIP

Učenci, katerih dominantno čutilo so oči, sodijo v skupino vizualnih učencev. Oglejmo si nekaj tipičnih lastnosti, ki veljajo za vizualnega učenca:

 

  • Slog učenja: se uči s pomočjo vida;
  • snov si najbolje ponazori v obliki slik;
  • si zapomni predvsem slikovno gradivo: zato rad uporablja vizualne učne pripomočke( zemljevidi, grafi, preglednice, knjige)  
  • nad svojim delom ima rad pregled oz. vizijo (miselni vzorec, skice, zapiski,…)
  • govori hitro, njegovo besedišče predstavljajo predvsem besede, ki označujejo vidne vtise: učenec ima jasne predstave in uvidi bistvo problema;
  • piše lepe zapiske: oblika, barva, pisava;
  • učenec je urejen, organiziran, metodičen, sistematičen, redoljuben,;
  • raje bere in vidi slike kot posluša navodila, zato si bolj zapomni, kar vidi, kot kar sliši;
  • ima  težave pri zapomnitvi ustnih navodil in pogosto prosi ljudi, naj ponovijo, kar so rekli;
  • pozorno opazuje, opazi podrobnosti v okolju;
  • potrebuje celovit pregled
  • Reševanje problemov: preudaren, delo vnaprej načrtuje; organizira misli tako, da jih zapiše; dela sezname problemov.
  • Bere veliko in hitro, rad ima opise;
  • Intenzivna koncentracija: pri učenju ga hrup pogosto ne moti; zmoti ga viden nered ali gibanje.
  • Spomin: Zapomni si obraze, pozabi imena; zapisuje si stvari, dela si beležke.
  • Neaktivnost: Strmi predse; riše možiclje, najde nekaj za opazovanje.
  • Predstave: Ima žive predstave; misli v slikah, vizualizira do podrobnosti.
  • Nove situacije: gleda naokrog, opazuje strukture.
  • Čustvenost: nekako zadržan, razpre oči, ko je jezen, zlahka joka, ves žari, ko je srečen; izraz njegovega obraza je dobro ogledalo njegovih čustev.
  • Videz: Negovan, skrajno natančen, ljubi red: občasno se odloči, da ne bo spreminjal svojega videza.
  • uporablja besede kot so: videti, gledati, Jasno mi je… To tako vidim…
SLUŠNI ALI AVDITIVNI UČNI TIP:

Učenci, katerih dominantno čutilo so ušesa in ki si največ informacij zapomnijo pri poslušanju, sodijo v skupino slušnih učencev.

Oglejmo si nekaj tipičnih lastnosti, ki veljajo za slušnega učenca:

 

  • slog učenja: uči se s poslušanjem  in si bolje zapomni  tisto, kar sliši, kot tisto, kar vidi;
  • ima raje predavanja, razprave, razgovore in si ob tem veliko zapomni;
  • najraje posluša razlago
  • Rad glasno bere in tudi uči se na ta način
  • med branjem izgovarja besede in premikajo ustnice, ob tihem branju pa premika ustnice.
  • raje govori kot piše
  • s seboj se glasno pogovarja
  • ko bere premika ustnice
  • raje posluša kot bere
  • S pisanjem imajo težave, dobro pripoveduje, pogosto so odlični govorniki
  • so zgovorni, radi se pogovarjajo, dobro pripovedujejo in opisujejo
  • največ se nauči iz pogovorov, razprav in predavanj.
  • je zgovoren
  • Vsekakor se pri spraševanju odreže bolje, kakor pri pisnem preizkusu znanja.
  • Snov mu mora biti podana postopoma, saj si jo zapomni po korakih
  • Rad ima glasbo in je zmožen oponašati narečja, glasove živali, melodije…
  • raje poslušajo in berejo na glas
  • med delom se pogovarjajo sami s seboj
  • Govori ritmično in rad uporablja izraze kot so: to mi dobro zveni ali to je odgovor na vprašanje.
  • Spomin: Zapomni si imena, pozabi obraze, zapomni si stvari z avditivnim ponavljanjem. Predstave: V mislih govori, misli v šumih in glasovih. Podrobnosti so zanj manj pomembne. Odvračanje pozornosti: Hitro ga zmoti hrup
  • Reševanje problemov: Probleme izgovarja, rešitve išče verbalno; pri reševanju govori sam s seboj.
  • Neaktivnost: Brunda si pesmice, govori sam s seboj ali z drugimi.
  • Čustvenost: Kriči, ko se veseli ali ko je jezen, se verbalno podžiga, vendar se hitro ohladi; svoja čustva izraža verbalno, tudi s spreminjanjem kadence, jakosti glasu in višine tona. Komuniciranje: Ljubi poslušanje, vendar ne more dočakati, da lahko začne sam govoriti; njegovi opisi so dolgi in se pogosto ponavljajo; rad posluša govoriti sam sebe in druge; Uporablja besede, kot: poslušati, slišati, itd.
TELESNO-GIBALNI ALI KINESTETIČNI TIP:

Telesno-gibalni učenci se najbolje učijo tako, da delo izvajajo.

Oglejmo si nekaj tipičnih lastnosti, ki veljajo za kinestetičnega učenca:

 

  • slog učenja: uči se tako, da nekaj naredi, pri tem je neposredno udeležen;
  • je fizično naravnan in se veliko giblje,
  • uči se z delom oziroma z dejavnostjo,
  • uči se med sprehajanjem in z opazovanjem,
  • pri branju si pomaga s prstom
  • veliko gestikulira
  • lažje se učijo z delom, dejavnostjo, izkušnjami (z aktivnim udejstvovanjem)
  • težje dalj časa sedijo pri miru
  • pogostoma ima prav grdo pisavo
  • ko govori, veliko gestikulira
  • rad ima aktivne igre;
  • je fizično naravnan, veliko se giblje;
  • dotik je pomemben
  • najraje ima delo v skupini in projektno delo.
  • rad bere akcijske knjige, odličen je v igranju vlog;
  • dotika se predmetov in ljudi, dotik je pomemben;
  • se veliko giblje in gestikulira;
  • snov si zapomni z opazovanjem, telesno aktivnostjo in delom s predmeti (npr. laboratorijske vaje).
  • reagira telesno, saj je zanj na prvem mestu pomemben dober občutek in ne videz;
  • bolje si zapomni celovito izkušnjo kot podrobnosti;
  • bolje razmišlja, če hodi
  • govori počasi
  • branje: najraje ima zgodbe, v katerih pride hitro do dejanj; pri branju se premika, ni strasten bralec.
  • spomin: najbolje si zapomni nekaj, kar je bilo storjeno in ne, če je to videl ali slišal.
  • odvračanje pozornosti: ni pozoren pri vizualni ali avditivni predstavitvi, zato se zdi, da je lahko odvrniti njegovo pozornost.
  • neaktivnost: premika okončine, najde razlog za gibanje, gestikulira.
  • nove situacije: stvari preizkusi; dotika se jih, jih otipa, uporabi.
  • čustvenost: skače od veselja; objema, trga in vleče, ko je srečen; ropota, skače in udarja, ko je jezen, odkoraka proč; njegova čustva je lahko razbrati iz izraza njegovega telesa; je čuteč, presoja z občutki;
  • komuniciranje: pri govorjenju rad gestikulira; ne posluša natančno; telesno stoji zelo blizu sogovornika, ko govori ali ko posluša; hitro izgubi zanimanje za izčrpna govorna dogajanja;
  • uporablja besede, uporablja besede, ki označujejo dejanja: dobiti, vzeti, itd.

    MINI VPRAŠALNIK

    Odgovorite na vprašanja in ugotovite, ali ste bolj vizualni, avditivni ali kinestetični tip?

     

    Vizualni
    Ali čečkate, ko telefonirate?
    Ali hitro govorite?
    Bi raje videli zemljevid, kot da vam povedo pot?

     

    Avditivni
    Se pogovarjate sami s seboj?
    Greste raje na predavanje ali seminar, kot da bi prebrali knjigo?
    Ali raje govorite, kot pišete?

     

    Kinestetični
    Ali bolje razmišljate, če se pri tem gibljete ali sprehajate?
    Ali med govorjenjem veliko gestikulirate?
    Ali težko sedite pri miru?

    MOTIVA CIJA IN NI STILI

    za učitelje

    Za učitelja je poznavanje različnih stilov zaznavanja in učnih stilov pomembno, saj dela s posebnimi ljudmi-z otroki.

    UPOŠTEVANJE RAZLIČNIH UČNIH STILOV PRI POUKU

    UčiteljI lahko storijo marsikaj, da povečajo zanimivost pouka, zavzetost učencev in njihovo zadovoljstvo z učenjem.

    Pomembno je, da učitelji poznajo najprej svoj zaznavni stil oz. stil učenja, nato preučijo še druge stile in poskušajo zaznati razlike, raznobarvne odtenke zaznavanja, učenja in razmišljanja svojih učencev.

    Naslednji korak se zgodi, ko prestopijo prag učilnice. Ta korak se imenuje prilagoditev poučevanja in učenja vsem zaznavnim oz. učnim stilom. Ni enostavno – a je pomembno – za učitelje in učence. Treba je opazovati in opaziti, gledati in videti, poslušati in slišati, doživljati in doživeti, čutiti in začutiti, vse učence, vsakega učenca posebej.

    Najuspešnejše ure tako za učitelje kot njihove učence, naj bi vključujevale dejavnosti, ki pritegnejo vse tri tipe učencev: vidne, slušne in gibalne. Razlaga vsake snovi bi torej morala vsebovati učiteljevo ustno razlago in aktivnosti, v katerih bi učenci prisluhnili drug drugemu ter delili svoje izkušnje in mnenja; jasno demonstracijo ali slikovni material o obravnavani temi ter dejavnosti, ki učencem omogočajo gibanje med samo učno uro. Tako bi učenci od vsake ure odnesli največ.

    Najuspešnejši pa bi bil seveda učenec z vidno – slušno – gibalnim stilom učenja, saj bi ne glede na način podajanja snovi lahko zaznal vse posredovane informacije.