OTROKOVI ČUSTVENI MOŽGANI IMAJO GLAVNO BESEDO

Home » OTROKOVI ČUSTVENI MOŽGANI IMAJO GLAVNO BESEDO

OTROKOVI ČUSTVENI MOŽGANI IMAJO GLAVNO BESEDO

Starši s svojim načinom vzgoje prispevajo k razvoju otrokovih možganov:
starši smo arhitekti otrokovih možganov

MOŽGANI OTROK SE RAZVIJAJO V ODNOSU S STARŠI

Z vzgojo otrok se ukvarja tudi interpersonalna nevrobiologija, ki pokaže, kako se razvijajo možgani ob različnih načinih vzgoje.
Danes vemo, da lahko način, s katerim starši komuniciramo z otrokom, dolgoročno vpliva na njegove možganske funkcije in na kemično ravnovesje v njegovih možganih. Naš način vzgoje lahko dolgoročno vpliva na to, ali se bodo sistemi in
kemični procesi v otrokovih možganih aktivirali tako, da bo otrok lahko imel polno in zadovoljno življenje.

OTROKOVI 3-DELNI MOŽGANI

Možgane delimo na tri dele:

1)jedro (plazilski možgani),
2)nižje (sesalske ali čustvene) možgane in
3)višje (človeški ali racionalni) možgani.

Včasih ti trije deli delujejo lepo usklajeno in se aktivirajo določene kemične snovi, ki pozitivno vplivajo na čustva, včasih pa določeni deli možganov ali določene kemične snovi prevladajo nad drugimi.

Najnovejše raziskave dokazujejo, da imamo starši ključno vlogo pri tem, kako bodo ti trije deli možganov komunicirali med seboj in dolgoročno vplivali na čustveni razvoj otroka. Kako? S svojim načinom vzgoje in odzivanjem na otroka namreč vplivamo na aktiviranje ključnih funkcij in sistemov v njegovih možganih .

Z bolj učinkovitimi prijemi bodo v otrokovih možganih nastale pomembne povezave, ki mu bodo omogočale, da se bo, ko bo odrastel, učinkoviteje spopadal z obvladovanjem čustev, skratka, da bodo njegovi racionalni možgani sodelovali s čustvenimi sistemi. To pomeni, da smo starši arhitekti njihovih možganov!

RACIONALNI IN ČUSTVENI MOŽGANI

Kot starši imamo velik vpliv na to, kako se razvijajo otrokovi čustveni možgani. Ker so otrokovi višji/racionalni možgani še tako nerazviti, imajo namreč glavno besedo njegovi nižji/čustveni možgani.

Danes dobro vemo, da Ljudje imamo najbolj razvite višje možgane, to je tisti del možganov, s katerim mislimo. Kar se tiče plazilskega in sesalskega dela naših možganov, sta večinoma ostala nespremenjena več milijonov let.
Kaj to pomeni?

Ker so otrokovi višji možgani še tako nerazviti, imajo glavno besedo njegovi nižji/čustveni možgani. V tem območju je namreč 7 močnih čustvenih sistemov. Trije so alarmni: za bes, strah in paniko. Trije so za pomirjanje in dobro počutje: eden je za ljubezen, pomoč in sočutje in drugi je za pomoč in sočutje.
Ti sistemi so kot mišice. Bolj kot aktiviramo enega izmed njih, bolj postane del osebnosti. Način, s katerim vzgajamo, določa, kateri od teh sistemov bo najpomembnejši v otrokovem življenju.

 

TISTI SISTEM, KI GA BOMO AKTIVIRALI STARŠI, BO OKREPLJEN IN BO
POSTAL DEL OTROKOVE OSEBNOSTI.

Vzgojni pristopi, ki vključujejo kričanje, ignoriranje, kritiziranje, telesno in verbalno nasilje, redno aktivirajo otrokove sisteme za bes, strah, paniko in žalost. Izločati se začnejo hormoni, zaradi katerih se otrok vede kot prestrašena ali jezna žival. Včasih pa se celo povleče vase in pogrezne v depresijo. Nasprotno pa vzgojni slogi, ki vključujejo odzive staršev, kot so tolažba, razumevanje, sprejemanje, poslušanje, sočutje, veliko dotikov, veliko pozitivnih povratnih informacij (pohval), aktivirajo otrokove sisteme za ljubezen in sočutje.

Te sisteme torej aktiviramo starši.

Kadarkoli se v otrokovih nižjih možganih sproži katerikoli alarmni sistem za bes, strah ali ločitveno stisko, zapade otrok v stanje čustvene bolečine in močnega telesnega vzburjenja. Takrat potrebuje odraslega, da ga pomiri. Temu stanju sam preprosto ni kos. 

Vzgoja torej vpliva na otrokove možgane. Naloga staršev je, da pomagamo otroku uravnavati njegovo čustveno razburjenost. Le če se bomo z občutkom odzivali na njegove čustvene potrebe, bo v svojih možganih lahko vzpostavil učinkovite sisteme za uravnavanje stresa.

 

ČUSTVENI MOŽGANI: STE OTROKOV REGULATOR ČUSTEV

To pomeni, da imamo kot starši velik vpliv na to, kako se razvijajo otrokovi čustveni možgani.
Ko v otroku kaj sproži alarmne sisteme, je naša vloga neprecenljiva: otroku pomagamo uravnati njegovo stanje velikega čustvenega in telesnega vzburjenja. Temu stanju sam preprosto ni kos! 

Če se npr. na njegov jok ne odzovemo, bo sčasoma sicer res nehal jokati, vendar bo to bolj izraz skrajnega obupa.

Takšnega stanja ne bi smeli nikoli razumeti, kot da se je otroku uspelo pomiriti. Številni starši se tega ne zavedajo, zato pred spanjem vztrajno puščajo otroka jokati ali ga urijo na načine, ki mu povzročajo stres.

Če bomo otroka vzgajali tako, da se bomo z občutkom odzivali na njegove potrebe, bo v svojih možganih lahko vzpostavil učinkovite sisteme za uravnavanje stresa, ki so ključni za njegov inteligenčni količnik, čustveno inteligenco in sposobnost, da bo v prihodnosti uspešen v osebnih odnosih. Množica raziskav dokazuje, da je pomanjkanje sistemov za učinkovito uravnavanje stresa poglavitni razlog za duševne bolezni in velik del nasilja v današnji družbi.

INTERAKCIJA S STARŠI, TAKO POZITIVNA KOT NEGATIVNA, »OBLIKUJE«
OTROKOVE MOŽGANE

Vse, kar otrok doživi s starši, ustvarja povezave med celicami v njegovih višjih možganih (čelna režnja).

Vzgoja ima neizmeren vpliv prav na otrokove višje/racionalne možgane.

Interakcija s starši – naj bo pozitivna ali negativna – oblikuje njegove možgane! Povezave med celicami se utrdijo glede na konkretno okolje, v katerem se znajde otrok. Takšna prilagodljivost je lahko blagodejna ali pa škodljiva.

Če vzgajamo tako, da upoštevamo otrokove čustvene potrebe, bodo v njegovih možganih nastale življenjsko pomembne povezave, ki mu bodo omogočale, da bo se bo lahko pozneje v življenju dobro spopadal s stresom, imel zadovoljujoče odnose, dobro obvladal jezo, bil prijazen in sočuten, imel voljo in motivacijo za uresničevanje svojih sanj in ambicij, znal najti notranji mir in ljubiti v miru.

Če ima otrok, na primer, roditelja, ki je do njega nasilen, se začne prilagajati življenju v nasilnem svetu z najrazličnejšimi spremembami v zgradbi in kemičnih sistemih v možganih. Posledica tega so lahko pretirana sumničavost, povišana stopnja agresivnosti ali strahu ali močnejši impulzi iz plazilskega dela možganov, ki povečujejo pripravljenost na napad ali obrambo.

Primer:
Če se na otrokov jok ne odzovemo, bo sčasoma sicer res nehal jokati, vendar bo to bolj izraz skrajnega obupa. Takšnega stanje ne bi smeli nikoli razumeti, kot da se je otroku uspelo pomiriti. Številni starši se tega ne zavedajo, zato pred spanjem vztrajno
puščajo otroka jokati ali ga urijo na načine, ki mu povzročajo stres.

 

Starši zagotovo ne bi hoteli pustiti svojega otroka v prostoru, polnem strupenega dima, ki bi mu lahko poškodoval možgane. Pa vendar veliko staršev pušča svojega otroke v neutolažljivi stiski, ne da bi se zavedali, da ga izpostavljajo strupenim kemičnim snovem, ki nastajajo ob stresu in preplavljajo njegove možgane. Vse to dokazujejo znanstvene raziskave. 

Skratka, če mora otrok jokati sam, se nauči, da je zapuščen prav v takrat, ko potrebuje pomoč.

Če otroka veliko let dosledno tolažimo, kadar je v stiski, in njegov jok jemljemo resno, v njegovih možganih nastanejo zelo učinkoviti sistemi za obvladovanje stresa. Pozneje v življenju mu bo to pomagalo, da bo znal premagovati stres.

Množica raziskav dokazuje, da je pomanjkanje sistemov za učinkovito uravnavanje stresa poglavitni razlog za duševne bolezni in velik del nasilja v današnji družbi.

EDINA PRAVA VZGOJA JE VZGOJA Z LJUBEZNIJO

Moje srce ve, da je prava le srčna vzgoja, prežeta z ljubeznijo.
Vzgojni pristopi, ki vključujejo ignoriranje in kričanje aktivirajo otrokove sisteme za
bes in strah. Če vzgajamo majhnega otroka z ignoriranjem njegove čustvene stiske
ali jeze, mu delamo veliko škodo, ker tako ne razvije ustreznih veščin za uravnavanje
čustvenih impulzov.
Kadar vzgajamo tako, da upoštevamo otrokove čustvene potrebe, pa bodo v
njegovih možganih nastale življenjsko pomembne povezave, ki mu bodo omogočale,
da se bo pozneje v življenju laže spopadal s stresom, imel dobre odnose, dobro
obvladal jezo in bil sočuten.
Zato je prava edino vzgoja z ljubeznijo, sočutjem, zdravimi mejami in zdravimi odzivi
staršev.
(Povzeto po: Margot Sunderland, Znanost o vzgoji)